Kosova graščina Jesenice: 28. februar–29. marec 2013
Razstava v Kosovi graščini je razdeljena na dva segmenta: v prvem spremljamo udejanjenje umetniške ideje kolektiva Articulacion Artistica Internacional (A.A.I.), v drugem pa je predstavljena slikarsko-glasbena instalacija Barvno dirigiranje akad. slik. Mirka Malleja. A.A.I. je umetniški kolektiv, ki skozi klasični slikarski medij, poezijo in performans pristopa k oblikovanju celostne umetnine, ki gledalca vsekakor ne pusti ravnodušnega. Ustvarjalci delujejo kot kolektiv, v katerem vsak umetnik (pesnik, slikar, glasbenik…)
doda svoj doprinos h končni uresničitvi ustvarjalne ideje v realnem ali pa v virtualnem svetu. Bistvo članov A.A.I. je torej kolektivizem, izredna enotnost brez »egotripa« in vselej kontinuiranost med podobo in besedo. Kolektiv ima več manifestov v katerih opisujejo svoje umetniško delovanje, ki je popestreno z raznimi odlomki besedil, napisanih v različnih jezikih, izvajanih in razstavljenih v obliki perforacije, koncepta interdisciplinarne umetnosti – besedilo v dialogu z glasbo, performansom in likovno umetnostjo. A.A.I. je v svojih raziskovanjih prišel tako daleč, da so mu tradicionalne oblike umetniškega izražanja postale pretesne in nezmožne izraziti tisto, kar bi umetnost po njihovem morala. Člani kolektiva verjamejo, da ni pomembna beseda, temveč živi glas, ki se rodi iz iščočih pogovorov, ustvarjanja slik, glasbe in plesa.
A.A.I. svoje likovno znanje uporablja za izražanje vzdušja, izpovedanega s skrbno izbrano slikarsko podlago, kjer v duhu prosojnosti arhaične patine poezija – glavna nosilka pripovednosti – proseva skozi pajčevino starostne žlahtnosti in daje gledalcu oziroma bralcu tisto iskro, ki ga pritegne in spodbudi k razmišljanju o svoji lastni identiteti in o okolju, v katerem živi. Cikel Rokopisi iz plastenk razodeva ekološko kritiko, saj delujejo kot svarila prihodnjim rodovom o ogroženosti naravnega okolja. V svojem manifestu so člani A.A.I. med drugim zapisali: »Absurdna materialna dinamika na tem planetu je kot vihrava dirka v zobata usta nekega lažnega boga.« To je rdeča nit umetniškega kolektiva A.A.I., na kateri gradi svojo razpoznavno podobo. Na trenutke se A.A.I. dotakne celo informela, na katerega nas spominja tudi materialna konkretnost slikarske površine (nanosi barve, papirja, voska in drugih gradiv), vendar slikarsko materijo vselej podredi trdnemu ustvarjalnemu principu, na kar nas opozori cikel Svetlobne slike s poezijo. Verzi, nabiti z bogato simboliko, se razodevajo šele ob fizičnem stiku gledalca s slikarsko površino, kličejo po svobodi, resnici in lepoti, ki človeško bitje navsezadnje determinirajo.
Drugi del razstave zavzema slikarsko-glasbena instalacija Mirka Malleja, ki sodi med mlajše predstavnike diplomantov ljubljanske likovne akademije. Avtor je že v sklopu študija začel absorbirati najnovejše pristope k modernemu likovnemu izrazu in vključevanju različnih umetniških elementov v svoje delo. Tako je ustvaril svoje prve glasbeno-vizualne instalacije, v katerih raziskuje razmerja med slikarstvom, glasbo in poezijo. Analitično in problemsko se v svojem umetniškem ustvarjanju dotakne vseh temeljnih postavk abstraktnega slikarstva (npr. neodvisnost form v likovnem prostoru, barvna opredeljivost, prikaz likovnega gibanja in vtis izžarevanja svetlobe, ki ga nadgradi z dodajanjem svetlobnih teles in matematično določenimi glasbenimi razmerji, s katerimi skuša doseči sozvočje med barvami in osnovno likovno zamislijo). V njegova ritmizirana zaporedja likovno-glasbenih partij tako vpne glasbene elemente in barvna skladja, ki delujejo neposredno na naše čute. Umetnik s svojo glasbeno-likovno instalacijo dobesedno zaznamuje svojevrstno vizualno in slušno harmonijo. Malle pri tem izhaja iz antične filozofije pitagorejcev, ki so menili, da glasba neposredno vpliva na človeka ter ima zato zmožnost vpliva tudi na njegovo dušo. S tem ustvarja most med materialnim in idejnim svetom. Pitagorejska filozofija nas uči, da ima vse v vesolju lastnost oddajanja zvokov, vibracij oziroma tonov. To velja potemtakem tudi za planete, ki krožijo okoli središča in ustvarjajo tone, ki sestavljajo kozmično oktavo. Pitagora je spoznal, da je glasbena razmerja mogoče matematično določiti. Pitagorejsko ubranost sfer je uporabil tudi Mirko Malle na svoji slikarsko-glasbeni instalaciji, ko je s pomočjo matematičnih izračunov določil glasbena razmerja med toni in barvnimi partijami.
A.A.I. je več kot le kolektiv. Je gibanje, ki je zajelo vrsto ustvarjalcev s celega sveta, ki utegnejo v svojih iskanjih odkriti nove možnosti, ki bodo obogatile sodobno umetnost brez egoističnih teženj, pomemben bo samo umetniški izraz.
Besedilo: Aljaž Pogačnik, umetnostni zgodovinar, muzejski svetovalec, kustos za kulturno zgodovino in galerijsko dejavnost