Slikar Mirko Malle z razstavo ‘Iz dnevnika nekega miniaturista’ v galeriji Srečišče Hostla Celica ne bo postavil na ogled nove podobe, ne bo nam predstavil do zadnje pikice razdelane slike, v kateri bi lahko prepoznali obrise nove figuralike ali hiperrealizma, sled abstraktnega ekspresionizma ali konkretnejšega neoimpresionizma, assemblagea ali neodadaizma, pop ali op arta, kinetizma, konceptualizma ali kakega povsem novega konkretizma. Predstavil bo vse to – in hkrati več, kot se lahko ujame v teoretski diskurz, zajame v sklepe in sklope pojmov ter dojame čez meje –izmov, razstavil bo drobce lastnega sveta, jih prepustil in jim hkrati pustil, da se sestavijo v novo celoto.
Dnevnik nekega miniaturista vsebuje mnogotere plasti, od krožnih miniatur, v katerih se skriva in odkriva izjemna slikarska veščina, dnevna sled ustvarjalnosti celega leta, preko risarskih dnevnikov iz avstrijske vojske, do najrazličnejših reciklaž-kolažev, ki so nastali ne samo mimogrede, temveč tudi mimo avtorjeve volje, v najrazličnejših procesih, ki spremljajo ustvarjalno življenje slikarja, a se jim običajno pozornosti sploh ne nameni drugače, kot da se jih očisti in čim prej zbriše. Tukaj pa se robni procesi slikanja iz pozabe vračajo v samo središče razstave. Ta igra naključij morda spominja na gestualno slikanje Jacksona Pollocka, vendar je bil ameriški ekspresionist, ki slik ni ustvarjal na zidu, temveč na tleh, še vedno sam glavni akter vseh procesov, tukaj pa slikar vedno znova zbere tudi tisto, kar je njemu in njegovim učencem že ušlo čez rob slike – še več, zanimajo ga tudi papirji, ki nastanejo, ko se nad njimi suši batik ali nanje kaplja barva s slik, zbira in prebira pa tudi tiste liste, v katere si ustvarjalci obrišejo barvo s čopičev ali rok. Odtis roke že od prvih jamskih obrisov dlani ostaja ključni izziv umetniškega rokodelstva. Kolaž na ta način postane skupek reciklaž. Ta barvna ekologija in nenehno recikliranje, ki ne presega samo okvirjev slike, temveč preizprašuje tudi vse druge meje, vzpostavlja nova razmerja, v katerih je ločnica med podobo in konceptom vsaj zabrisana, če ne povsem izbrisana.
Tudi Mallejeve miniature nastajajo v posebnem vzdušju zbranosti, meditacije in kontemplacije, v kateri začetna poteza, ki ni le rezultat zavestnega premišljevanja, temveč prej nezaveden vzgib, povabi v odnos vse ostale gibe. Perspektiva, ki se tako odpre, ni več samo zunanja, temveč notranja, ne linearna, ampak krožna, ne določa je točka, odločilen je krog, naravnost odrešilno pa celo okrožje. Geometrija v ozadju ni več evklidska, niti neevklidska, izginjajoča točka perspektive, mora ostati šibka, ne smemo je nadomestiti z močno (t.i. point of power), čeprav nam na vsakem koraku ponujajo nov Power Point. Slikar Mirko Malle vzdrži v tej legi in ustvari majhen prostor, ki je lahko podoben celici ali planetu, odvisno, s katere strani pogledamo nanj, skozi mikroskop ali teleskop: še najbolje pa se mu je približati s prostim očesom in sproščenim srcem. Planeti so dovolj majhni, da nudijo zatočišče novim malim princem, in celice dovolj velike, da postanejo zametki novega življenja, vmes pa mnogi lahko dobijo seme za rast nove ustvarjalne vneme. Merilo tukaj ni več tako pomembno, važna je gostota in kakovost odnosov, barvnih prepletov in prežemanj oblik, skozi katere se odpirajo novi svetovi kakor cvetovi. Mojstrskemu namakanju, prelivanju in sušenju barv v teh drobnih akvarelčkih, preko neštetih plasti in nekaterih pasti lahko sledi le gledalec, ki se je tudi sam otresel domišljavosti in jih zna zaliti s pravo mero lastne domišljije. Miniature z občutkom za minimalizem po dolgem času spet lahko postanejo inicialke nove iniciative brez iniciacije. Opazovalec, ki je aktivno nagovorjen, skoraj ne more ostati pasiven, njegova vloga v galeriji ni le, da se re-kreira, temveč da so-kreira, seveda ne v postavitvi razstave, niti v doslikavanju slik, temveč v predstavitvi in lastni predstavi sveta, ki ga ta razstava sestavlja in vsaka tudi najbolj drobna slika od najširših krogov skoraj do zadnje pičice predpostavlja.
Za tako odprtost strukture je potrebna večja mera ustvarjalnega poguma in samozaupanja, ki mu užitek v slikanju ni le konceptualni priboljšek niti olajševalna okoliščina, še posebej po času, ko sta se slika in koncept, podoba in misel, stvar in znak skoraj celo stoletje spopadali na življenje in smrt. Opustiti klasično držo avtorja, ki kakor demiurg kontrolira vse od prve do zadnje poteze čopiča, kljub radikalnemu premiku in revolucionarnemu obratu ni bilo lahko niti herojem modernizma od Picassa do Duchampa, najsibo v polju slike ali koncepta. Zato je zavestno sproščanje napetosti na obeh polih tega polja še toliko bolj pomembno. Morda ni naključje, da v tej smeri v našem prostoru podobno delujeta slikar Žiga Okorn in kipar Jiri Kočica. Mejo med podobo in resničnostjo sta premikala že s svojim diplomskim delom v čolnarni Tivolskega ribnika ter slikanju »in situ« na mestu Jakopičevega razstavišča, hkrati pa tudi kot ključna umetniška snovalca Hostla Celica.
Mirko Malle v galeriji Srečišče razstavlja svoje celične miniature in reciklažne kolaže, na hodniku Celice pa risbe glasbenikov, ki jih je ustvaril med poslušanjem glasbenih srečanj Sozvočja sveta. V njih se ne kaže samo izjemen talent za osebnost in značaj, temveč tudi globok občutek za glasbo, katere vzdušje vedno znova zveni skozi ritem in melodijo njegovih črt. V Celici je že razstavljal svojo glasbeno instalacijo Harmonija sfer, izvirno uresničitev barvnega dirigiranja, ki v skladu s pitagorejsko filozofijo združuje sliko in glasbo, podobo in zvok. Skupaj z mednarodno skupino umetnikov, z glasbenim kolektivom AAI-Articulacion Artistica Internacional je prvič razstavljal na vrtu Celice svetlobna telesa, ki gledalca z živo barvitostjo pritegnejo, s pritiskom na površino pa se iz barvne globine izlušči pesem, ki podobo dopolni. Spet izjemna in izvirna gesta, ki presega meje že videnega in vidnega.
JANKO ROZIC, 2016